“Ne bom!”

Bil je dan v oktobru 2015. Ne spomnim se več točnega datuma. Jaz z oblazinjenim kijem (batako) v rokah stojim pred kocko pene in zmeden strmim vanjo. Pred mano terapevt Samo, ki pravi: “Začni udarjati z batako po kocki!”. Jaz sam pri sebi: “Ne bom! Zakaj bi? Jaz pa res nimam nobene jeze v sebi, saj sem najbolj prijazen tip na tem svetu. Vsi me imajo radi.” Povem Samu: “Samo, ne vem, nisem prepričan, da je to prava pot in da imam sploh kaj jeze v sebi. Ne morem.”. On pa vztraja: “Kar začni. Počasi.” Ok, pa naj bo, on že ve. Počasi z odporom in nežnostjo, da ja ne poškodujem kocke pene, začnem udarjati po njej. Počasi in z odporom. Po nekaj udarcih se ustavim in odložim batako na kocko. “A vidiš, nič ni v meni. Ne gre.” On še vedno vztraja. In nadaljujem. Počasi se v meni začne nekaj premikati, nekaj prihaja na površje. Udarci postajajo hitrejši in intenzivnejši. Dobim navodilo, da moram nekaj zavpiti. Še bolj sem zmeden, a vseeno nekaj gre. Jeza se nabira. Tolčem, dokler mi ne zmanjka moči in me Samo postavi v pozo “slončka” z rokami na tleh in iztegnjenimi nogami. Diham in čakam dokler se nekaj ne sprosti v meni. Čustva pridejo na dan. Jočem in sem zmeden. Moja glava si preprosto ni sposobna razložiti, kaj se dogaja v tem trenutku.

To je bil moj prvi stik s telesno terapijo Core Energetics v praksi. Prvi šok za moj sistem, trenutek, ko je moja glava odpovedala, ko sem po več kot dvajsetih letih prišel v stik s potlačenimi čustvi. Takrat še nisem vedel, da bo Core postal način mojega življenja. Seveda je udarjanje z batako po kocki le ena izmed tehnik, ki jih uporabljamo pri Coru. Verjetno pa je ena izmed prvih, s katero se klient seznani ob pričetku dela.

Usedem se v avto in se počasi odpeljem proti domu. Totalno sem zmeden pa tudi navdušen. Glava še vedno ne more pojasniti, kaj se dogaja. Prihodnji dan me bolijo roke, ramena, prsti na rokah itd. Nekaj se je očitno sprostilo. Ob drugi terapiji že lažje vzamem batako v roke in pričnem z udarjanjem. Tretjič pričnem še hitreje. Četrtič že prosim: “Daj mi, prosim, že batako v roke!”