Notranji otrok

Pred časom me je moj mentor vprašal, če sem opazil, katere fotografije imamo kot spomin na omarah v dnevnih sobah, pisarnah in spalnicah? Po nekaj trenutkih razmisleka je sledil moj odgovor, da vem, da so to fotografije žene, moža, otrok, vnukov, staršev … Ali sem opazil fotografije lastnikov iz svojega otroštva? Na to vprašanje nisem imel odgovora in kasneje ugotovil, da največkrat temu res ni tako.

Zakaj nimamo svojih otroških fotografij razstavljenih na prostem in si jih le občasno ogledamo zbrane v fotoalbumih ob naključnih trenutkih? Kakšne občutke ogled fotografij sproža v nas? Nam je pogled na otroški čas preveč?

Pri delu s klienti prihajamo v stik s podobami in spomini iz otroštva. Na plan pridejo podobe iz otroštva, ko smo bili v stiski, veseli, razigrani, žalostni, razočarani … Te podobe v nas sprožajo različne občutke, velikokrat žalosti, jeze, izgube, da smo nekje zašli ali pa nam pokažejo pot naprej, nam dajo nov zagon optimizma, življenjske moči, čemu naj sledimo v prihodnosti.

Dojemamo ga različno, bistveno pa je spoznanje, da je del nas, da smo mu danes v odrasli dobi lahko dobri starši. Tistega, kar v otroštvu ni poznal, imel, doživel … Kot dobri starši mu dovolimo, da je jezen, žalosten, razigran, radoveden … in mu pri tem stojimo ob strani, ga pomirimo, ko je potrebno, mu dovolimo biti jezen, ga objamemo, ko potrebuje objem, se veselimo z njim, smo radovedni …

Zakaj torej mentorjevo vprašanje o otroških fotografijah na omari, mizi …? Ker nas pogled nanjo vsakodnevno spomni na tega otroka. Spomni nas, da ga moramo negovati, da mu moramo dati prostor, da se izrazi, da smo v stiku z njim … Je najpomembnejši del nas in skupaj z nami raste.

Do trenutka mentorjevega vprašanja tudi v mojem stanovanju ni bilo nobene moje fotografije iz otroštva na izpostavljenem mestu. Sedaj je, da se zjutraj pogledava in mnogokrat nasmejeva eden drugemu.