Odločitve

Že, ko se zjutraj zbudimo, takoj sprejmemo odločitve in si začrtamo, kako bo dan potekal. Nekatere so odvisne od naše volje, druge od zunanjih dejavnikov. Potekajo že skoraj na podzavestni ali avtomatski ravni. Verjetno ga ni človeka, ki bi preštel, koliko odločitev sprejmemo v enem dnevu. Gre za tok življenja in dneva, zato se procesa sprejemanja niti ne zavedamo. Posameznih se zavemo šele, ko vidimo ali občutimo njihove posledice.

Bolj se zavemo odločitev, ki jih smatramo kot velike in se zaradi njih naše življenje zavrti v drugo smer. Govorim o odločitvah kot so nakup stanovanja, selitev v drug kraj bivanja, odpoved v službi idr. Teh se bistveno bolj zavemo. Če se spomnite vaše zadnje večje odločitve, pomislite, kaj se je takrat dogajalo z vami. Ste bili živčni? Ste odločitev sprejeli impulzivno? Ste o njej razmišljali veliko časa? Ste bili odločni ali omahljivi?

Večje odločitve ljudje sprejemamo na različne načine. Nekateri jih sprejemajo impulzivno, drugi podrobno premislijo, spet tretji z njimi odlašajo itd. Kdaj jo sprejmemo, je odvisno od trenutnega stanja, v katerem se nahajamo. Vsekakor pa s sprejemom odločitve stopamo iz naše cone udobja. Kaj se bo zgodilo nato, nihče ne more napovedati. O tem lahko le predvidevamo. Z odločitvijo se vržemo v neznano in potem čakamo, kakšne bodo posledice. Lahko izplavamo, lahko potonemo. Lahko pristanemo na trdih tleh, lahko na mehki postelji.

Odločitve telesna psihoterapija Svoboda gibanja

Potreben je pogum. Predvsem iti iz cone udobja nekam v neznano. Pa vendar se ob tem sprašujem, kaj pa imamo od življenja, če bi za vse vedeli vnaprej, kaj se bo zgodilo? Zopet rutina? Smo sploh sprejeli pomembno odločitev ali je to le del našega življenjskega plana, ki ga le izpolnjujemo in se nam zdi sprememba kot nekaj bajnega?

Če se ozrem po zadnjih 5 letih svojega življenja, vidim, da sem sprejel ogromno pomembnih življenskih odločitev. Peljale so me na pot, kateri bi se Boštjan pred 6 leti ali več samo smejal. Psihoterapija, vpis na (pre)drag študij na Nizozemsko, odpoved v službi itd. Vse tako neracionalno pa z današnjega vidika zelo logično. Brez konkretnega dela na sebi to vsekakor ne bi bilo možno. Zato sem vesel, da sem tukaj, kjer sem, čeprav je (bilo) velikokrat težko in brez smisla, ko bi se najraje obrnil in šel nazaj pred sprejem odločitve o spremembi, v mojo cono udobja. Ampak vztrajam. Vztrajam, ker vem, da je to zame dobro, ker mi koristi, ker se spreminjam, ker se odpiram, ker … ker … ker …